Namig za povrnitev avtentičnosti: Bussot, Raul

Po prihodu v Združene države Amerike sem se zaposlil pri podjetju za kabelsko televizijo (CATV). Pozneje sem samostojno delal kot televizijski tehnik in pri tem uporabljal znanje, ki sem ga pridobil na Kubi, leta 1999 pa sem se zaposlil pri telefonskem podjetju AT&T.

Na Kubi sem se ukvarjal z elektroniko. Tam sem študiral elektroniko in več let delal v podjetju za tehnične storitve na področju računalništva. Vendar plača, ki sem jo prejemal od države, ni zadoščala za preživljanje družine, zato sem moral tudi zasebno popravljati najrazličnejše elektronske naprave.

Ko smo odšli, so bile razmere na Kubi zelo težke. Po razpadu Sovjetske zveze se je dobava vseh vrst blaga na Kubo močno zmanjšala in primanjkovalo je vsega – oblačil, hrane in še marsičesa. Temeljna težava ni bil denar, temveč to, da blaga ni bilo, in to je bil glavni razlog za naš odhod. Razmere so se nekoliko izboljšale, ko posedovanje ameriških dolarjev ni bilo več kaznivo in so ljudem, ki živijo v Združenih državah Amerike, dovolili pošiljati denar na Kubo, vendar se niso prav veliko spremenile. Mladi še vedno niso imeli prihodnosti in priložnosti, življenje v zatiralskem sistemu, ki ljudem ni dopuščal, da bi se razvijali kot posamezniki, pa je ostalo zelo težko.

Šlo je tako za gospodarske kot politične razmere. Ljudje, kot sem bil jaz, ki so delali zasebno in prišli do nekoliko več denarja ali blaga, so bili pogosto preganjani in kaznovani zaradi tako imenovanega »nedovoljenega bogatenja«. Pomanjkanje goriva je povzročalo tudi pogoste izpade elektrike, zaradi katerih nisem mogel popravljati elektronskih naprav. Izjemno težko je bilo najti hrano, oblačila in čevlje za moja dva sinova. Zaradi vsega tega smo se odločili, da kot družina zapustimo otok.

Najbolj izjemen je bil trenutek, ko nas je rešila ameriška obalna straža. Po petih dneh, ko nas je nosilo po morju, smo končno začutili, da smo preživeli. Bilo je, kot da bi mi z ramen padlo veliko breme, in vedel sem, da smo resnično dosegli kraj, za katerega smo verjeli, da ga moramo doseči. To je bil konec naše dolge odisejade na morju.

Moje življenje se je po prihodu v Združene države Amerike očitno spremenilo. Naučil sem se angleško, izboljšal svoje delovne razmere in dobil možnost delati za dobro podjetje. Predvsem pa smo lahko otrokom omogočili dobro izobrazbo, kar je bil eden glavnih razlogov, da smo prišli v to državo. Moje življenje se je opazno spremenilo in močno izboljšalo.

Zdelo se mi je dobro, da si bo nekdo v drugi državi vzel čas in delil takšno izkušnjo. Menil sem, da bi bilo lahko še posebej koristno, če bi dosegla ljudi v Severni Koreji, ki trpijo pod sistemom, podobnim kubanskemu, in morda upajo na boljše življenje ter drugačen družbeni sistem. Bil sem vesel, saj si nikoli nisem predstavljal, da se bodo ljudje v razviti državi s povsem drugačno kulturo zanimali za te dogodke. Do takrat sem mislil, da takšne zgodbe zanimajo samo Kubance.

Dal bi si pogum, da to storim znova. Možnost, da sem prišel v Združene države Amerike, je bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Rekel bi si, naj se vnaprej nekoliko bolje pozanimam, da bi nam to uspelo na boljši način. Kljub temu bi sprejel enako odločitev in poskusil znova. Poskus pobega iz države, v kateri ljudje nimajo prihodnosti, je nekaj, kar je treba storiti.

V Združene države Amerike smo prispeli z majhnima otrokoma in sprva živeli v očetovem zelo majhnem domu. Pozneje smo najeli večjo in udobnejšo hišo, otroka sta začela obiskovati poletni tabor, z možem pa sva začela delati. Zvečer sem obiskovala osemmesečni tečaj angleščine in dobila službo na šoli, kjer sem se učila. Postopoma sem izboljšala svojo angleščino in menjala službe, ko sta bila otroka nekoliko starejša, pa sem znova začela obiskovati pouk angleščine. Nato sem končala dvoletni program radiologije in začela opravljati rentgenska slikanja. V bolnišnici sem se naučila izvajati preiskave z magnetno resonanco in ob intervjuju sem še vedno delala na tem področju.

Študirala sem elektroniko in računalniško strojno opremo ter delala v podjetju za popravilo računalnikov. Moj mož je končal isto šolo in delal v istem podjetju; tam sva se spoznala, se poročila in dobila dva otroka. Življenje je postajalo težje, ko so se večale naše družinske odgovornosti in obveznosti. Naš bivalni prostor je bil tako majhen, da smo morali po rojstvu otrok začeti povečevati hišo, da bi lahko živeli udobneje.

Leta 1993 so bile razmere na Kubi zelo težke. Imela sva dva otroka, stara tri in štiri leta, življenje pa je postajalo vse težje in bolj zapleteno. V svojem bistvu je šlo zgolj za preživetje in težko je bilo imeti kakršne koli želje ali načrte. Ne glede na to, koliko si delal ali kaj si si želel, je bilo tvoje življenje povsem odvisno od tega, kako je bil takrat zasnovan sistem.

Ni šlo zgolj za ekonomsko potrebo. Želeli smo preseči vsakodnevno agonijo golega preživetja, si postaviti cilje in nekaj doseči. Toda tam je bilo skoraj nemogoče načrtovati; počutila sem se kot lutka, ki ji drugi govorijo, kaj mora storiti. Izbrati smo morali, ali bomo ostali in vegetirali ali pa odšli iskat boljšo prihodnost, v kateri bomo lahko sami načrtovali in se odločali.

Bencina, za katerega smo pričakovali, da nas bo pripeljal vse do Združenih držav Amerike, je zmanjkalo veliko prej, zato nas je začelo nositi po morju. Pričakovali smo, da bomo prispeli v približno štirinajstih urah, vendar nismo vedeli, kako blizu ali daleč smo od ameriške obale, in mislili smo, da smo bližje Kubi. Ker je bilo zaradi Zalivskega toka težko veslati, smo se v nekem trenutku odločili, da se vrnemo na Kubo. Toda naša majhna otroka, ki smo jima obljubili boljši kraj, sta odločno nasprotovala vrnitvi. Odšli smo zaradi njiju, zato smo se zaradi njiju odločili nadaljevati in se spet odpravili naprej.

Za otroka smo vzeli tekoče in kondenzirano mleko, čokolado, konzervirano meso Spam, sladkor in vodo. Pripravili smo tudi oblačila, ki bi ju zaščitila pred soncem in mrazom, med njimi puloverje, jakne s kapuco in brisače. Imeli smo kompas in doma izdelane rešilne jopiče ter tablete in injekcije za primer, če bi otroka dobila morsko bolezen. Alex, mlajši otrok, je bil pogosto bolan, njegovo zdravilo pa je po približno šestih urah prenehalo učinkovati. Pozneje ni hotel več jemati tablet, zato sem mu morala dati injekcijo. Uporabili smo vse, kar smo prinesli, in vse nam je zelo pomagalo.

Kadar koli smo zagledali ladjo, smo kričali: »Z nami so otroci!«, da bi pritegnili pozornost. Otroka sta nas to slišala tolikokrat, da sta začela kričati tudi sama. Po rešitvi se spominjam tudi, da je Raul Jr. vprašal, ali tukaj zmanjkuje elektrike. Na Kubi je elektrike pogosto zmanjkalo prav takrat, ko so predvajali risanke, zato jih otroka nista mogla gledati. Ko smo reševalcem pojasnili, kaj je mislil, so se nasmehnili in zasmejali, saj se to v Združenih državah Amerike skoraj nikoli ni zgodilo.

Sprva sem bila presenečena, da se bo to zgodilo. Nato sem občutila veliko veselje in občudovanje, ker se je nekdo iz kulture, povsem drugačne od naše, zanimal za to, kar smo doživeli. Menim, da Severna Koreja trpi zaradi zatiranja, omejitev in težav, podobnih tistim, ki smo jih doživeli mi. Prevzelo me je, da je ljudem iz druge kulture mar za te stvarnosti in da želijo prikazati ne le svojo resničnost, temveč tudi resničnost drugih držav, kakršna je naša.

Upanje, da bom svojima otrokoma lahko omogočila boljše življenje, boljšo prihodnost in življenje, drugačno od tistega, ki sta ga imela.

Rekla bi, da bi to morala storiti prej in da bi se, če bi bilo potrebno, znova odločila enako. Nikoli mi ni bilo žal. Uspeli smo doseči cilje, ki so jih predstavljali naši načrti in razlogi za odhod. Če bi morala vse ponoviti, bi to storila.

Po prihodu v Združene države Amerike se spominjam selitve v novo hišo ter obiskovanja osnovne in nižje srednje šole. Znova smo se preselili in obiskoval sem umetniško srednjo šolo, kar je bila zelo dobra izkušnja. Pozneje sem študiral na kolidžu v Brooklynu v New Yorku, kjer sem spoznal veliko zanimivih ljudi. Po koncu kolidža sem se odločil priti v Seul.

Ko sem zapustil Kubo, sem bil star le pet let, zato nimam veliko spominov. Starša sta mi povedala, da sem bil miren otrok, ki je rad gledal televizijo in risal. Veliko časa sem se igral na ulici s prijatelji, mlajšim bratom in otroki iz bližnjih hiš. Takrat otroci na Kubi razen vsakdanjih stvari v svoji neposredni okolici niso imeli veliko možnosti za dejavnosti.

Moji spomini so ostali kot posamezne podobe ali sanjski prizori, ne pa kot neprekinjena zgodba. Splav so ponoči sestavili v majhnem območju mangrov ob morju, ne na odprtem morju. Spominjam se teme in vlage, premikanja splava do vode, nekoga, ki mu je spodrsnilo na obali s precej velikimi kamni namesto peska, vonja po bencinu ter dima iz motorja, ko smo zapustili Kubo. Na morju se spominjam psa, ki je skočil s splava, in nevihte. Splav se je v vetru in dežju dvigal in spuščal, Francisco pa me je držal. Privezali smo se na splav, da nikogar ne bi vrglo v vodo, in se pokrili s ponjavo ali brisačami. Spominjam se tudi mraza tiste noči, ne pa celotne plovbe.

Vedno me je zanimala zgodba o tem, kako je moja družina zapustila Kubo, vendar staršev nikoli nisem neposredno prosil, naj mi jo podrobno povesta. O tem smo redko govorili; sčasoma so vsi postali bolj zaposleni in se preselili dlje narazen, zato je zgodba postopoma ostala v ozadju. Ko sem spoznal Kim Hongroka in mu povedal zgodbo svoje družine, jo je nemudoma želel spremeniti v delo, ki bi ga bilo mogoče pokazati drugim. Oba sva menila, da je vredna ponovne pripovedi. Zdelo se mi je, da ima izostren občutek za umetnost in za okoliščine, v katerih živijo ljudje našega časa. Sodeloval sem kot medij za pripovedovanje zgodbe. Upal sem, da delo ne bo predstavilo le močne zgodbe o pobegu s Kube, temveč bo ljudem dalo tudi priložnost, da pogledajo svoje življenje.

Vedeti, od kod prihajam, je v mojem življenju zelo pomembno. Ko sem pri petih letih z družino zapustil Kubo – kraj z malo priložnostmi in upanja –, smo dobili možnost, da sami ustvarimo svoje življenje, jaz pa nekaj posebnega, česar mnogi nimajo: perspektivo in merilo, po katerem presojam vse, kar počnem. Če starša ne bi tvegala naših življenj in prihodnosti z odločitvijo, da zapustimo Kubo, me danes ne bi bilo tukaj, ne bi ustvarjali te razstave in ne bi dosegel tega, kar sem. Zato čutim, da bi moral iti dlje in storiti več. To je dolg, ki ga imam do sebe in svojih staršev.

Prvo, kar želim sporočiti, je upanje: upanje, da bi ljudje v razmerah, kakršne so na Kubi ali v Severni Koreji, lahko odšli, si v boljših okoliščinah zgradili lastno življenje in sami sprejemali odločitve. Obenem upam, da bodo ljudje v sodobni družbi, ki se razen vsakodnevnih težav niso znašli v preizkušnji na življenje ali smrt, ob moji zgodbi razmislili o svojem življenju. Pet dni na splavu med begom iz komunistične države, ne da bi vedeli, ali bomo živeli ali umrli, ostane z vami vse življenje. Upam, da ta zgodba daje upanje ljudem v podobnih okoliščinah in postane majhna priložnost, da drugi izboljšajo svoje življenje.

Več kot leto dni življenja v Seulu mi je dalo veliko časa za opazovanje Korejcev. Večino življenja sem preživel v Miamiju, kjer živi veliko Kubancev. Zdelo se mi je, da imajo tako Korejci kot Kubanci močan občutek skupnosti in topline. Prijatelji drug z drugim ravnajo kot z bratom ali sestro; nekoga, ki so ga pravkar spoznali, lahko hitro sprejmejo kot družinskega člana; in pripravljeni so ponuditi, kar imajo, celo neznanemu gostu. Kulturi in družbi sta različni, vendar sem v odnosih med ljudmi videl veliko podobnosti. V Koreji sem spoznal čudovite ljudi in imel izvrstne izkušnje. Tako kot mi je življenje spremenil odhod s Kube, ga je spremenila tudi izkušnja v Koreji. V Koreji želim pustiti pozitiven pečat, tako kot ga je Koreja pustila v mojem življenju.

Po prihodu v Združene države Amerike sem lahko imel stvari, ki sem si jih želel, in ničesar mi ni manjkalo. Doživel sem stvari, ki jih številni ljudje ne, in živel sem zelo dobro življenje.

Po pripovedovanju staršev je bilo težko priti do številnih osnovnih potrebščin, tudi do oblačil in hrane. Z bratom sva bila zelo majhna, vsi otroci pa si v resnici želijo le gledati risanke na televiziji ali se igrati. Večinoma sva se igrala zunaj in lahko počela le preproste stvari, saj je bilo na Kubi zelo malo možnosti za razvedrilo.

S Kube imam zelo malo spominov, toda en prizor s plovbe na splavu je ostal z menoj. Tretjo noč nas je sredi morja zajela silovita nevihta. Vse je bilo črno, strela pa je udarila v morje in razsvetlila okolico. V tistem trenutku se spominjam, da sem na splavu zagledal očeta – ali očetovo silhueto. Ne vem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi odraščal na Kubi. Prihod v Združene države Amerike mi je dal možnost študirati, kar sem želel, in živeti brez omejitev. Verjamem, da je bila prav to priložnost, ki sta nama jo starša želela dati s tem, da sta naju pripeljala sem.

Ko me kdo vpraša, kaj je bilo najbolj zanimivo v mojem življenju, najprej pomislim na našo pot na splavu in na to, kako se je zaradi nje spremenilo moje življenje.

Bil sem presrečen. Obstajajo ljudje, ki se posvečajo težkim temam, obstajajo pa tudi ljudje, ki živijo zelo težko pod vojaškimi režimi, kakršna sta režima na Kubi in v Severni Koreji. Upal sem, da bodo ljudje po svetu izvedeli, kaj se v resnici dogaja, in da bodo ljudje, ki živijo v teh državah, nekoč morda videli razstavo ter dobili upanje, da lahko svoje sedanje življenje zamenjajo za nekaj boljšega.

Kuba je država, v kateri sem se rodil, in korenina moje narodnosti. Oblikuje številne dele mojega življenja, tudi moj pogled na mnoga vprašanja. Prihod s Kube v Združene države Amerike mi je dal bolj odprt pogled, kot ga imajo ljudje, ki jim ni bilo treba prestati takšnih težav, in verjamem, da mi kubansko poreklo daje možnost širšega pogleda na svet.

Kubo bi kadar koli z veseljem obiskal. Tam imam še vedno sorodnike, državo pa sem že obiskal, preživel lepe trenutke z družino in Kubo videl na lastne oči. Posebej so me prevzeli arhitektura in avtomobili. Zdelo se mi je, kot da sem odpotoval nazaj v leto 1951, zanimivo pa je bilo videti, da so tam še vedno navzoče stavbe, arhitektura in življenjske razmere iz petdesetih let 20. stoletja. Obisk je zanimiv, saj je to svet, ki se zelo razlikuje od sveta, v katerem živim.

Moje življenje se je popolnoma spremenilo, kakor da bi se noč spremenila v dan. Na Kubi se je bilo težko razvijati neodvisno, uradno pa sem moral delati za državo. Kolikor se spominjam, so lahko vsakogar, ki ni delal za državo, po tako imenovanem »zakonu o nevarnosti« razglasili za nevarno osebo in ga brez razloga zaprli za največ štiri leta. V Združenih državah Amerike lahko vodim svoje podjetje in živim brez takšnih težav.

Ni se zelo razlikovalo od življenja drugih, ki so bili na splavu. Vsako jutro si se zbudil z mislijo, kaj boš tisti dan jedel ter kako boš našel hrano za danes in jutri. Življenje na Kubi je v svojem bistvu pomenilo iskanje nečesa za pod zob.

Socialistični sistem je bil zadušljiv. Ko sem na Kubi pogledal v prihodnost, sem čutil, da ni nobene prihodnosti, nobene sedanjosti, ničesar, za kar bi bilo vredno živeti, in ničesar, za kar bi se bilo vredno boriti. Življenje je bilo vsak dan enak boj za preživetje.

Na poti, na kateri smo tvegali življenje, je bilo veliko težkih trenutkov, vendar nisem nikoli izgubil notranje vere, da bomo prispeli. Najtežje je bilo, kolikor se spominjam, šest- do osemurno obdobje okoli ponedeljkove zore, ko je morje postalo razburkano. Valovi so bili visoki približno osem do petnajst čevljev. Tukaj je to lahko reči in ljudje lahko mislijo, da lažem, vendar je to treba doživeti na splavu: ob hladni fronti in močnem vetru, ki sem ga ocenil na približno trideset vozlov, se je splav ves čas silovito dvigal in spuščal.

To je kot noč in dan. Združene države Amerike so dežela priložnosti: bolj ko se pripraviš, delaš in trudiš, bolj je tvoj trud poplačan. Kot človek sem se lahko v družbi razvijal na številne načine. Zelo sem srečen. Čeprav sem več let živel na Kubi, čutim, da so bile čustvene in življenjske izkušnje, ki sem jih doživel in v njih užival v Združenih državah Amerike, veliko bogatejše in boljše.

Splav smo izdelali iz namakalnih cevi. Na podeželju smo dobili cevi, dolge približno petnajst čevljev in s premerom osem palcev, ter jih po dve naenkrat z motorjem prepeljali v Havano. Cevi smo zvarili in zatesnili ter splav zgradili v obliki katamarana. Izdelali smo ga pri meni doma tako, da ga je bilo mogoče povsem razstaviti in znova sestaviti, s čimer smo preprečili, da bi oblasti ugotovile, da prevažamo splav. Razstavljeni splav smo odnesli do mangrov, ga znova sestavili, pod njega namestili dve kolesarski kolesi in ga odpeljali do vode.

Prihod v Združene države Amerike z Raulovo družino je bil moj tretji poskus. Pri prvem so me zalotili pri dejanju in zaprli za 72 ur, vendar sem se iz te izkušnje nekaj naučil. Pri drugem me niso ujeli, vendar se je splav začel potapljati in moral sem se vrniti. Pri tretjem sem uporabil pridobljeno znanje in zgradil splav, ki se ni mogel potopiti. Brez težav je vzdržal vse okoliščine in prispeli smo v Združene države Amerike.

Trenutek rešitve je bil najlepši trenutek na svetu, saj smo vse slabe razmere puščali za seboj, se vkrcavali na ladjo in vedeli, da so naša življenja od tistega trenutka varna. V sebi sem verjel, da bomo prispeli, toda ko so se pojavila plovila obalne straže, je končno izginil vsak dvom.

Ob tem sem pomislil na to, kar smo doživeli dvajset let prej, in hkrati na razmere v Koreji. Nasprotje med Južno in Severno Korejo sem videl kot nekaj podobnega nasprotju med Združenimi državami Amerike in Kubo. Po mojem mnenju je bil gospodarski razvoj Kube onemogočen, ker jo je od znotraj blokirala njena lastna vlada, in menil sem, da se nekaj podobnega dogaja v Severni Koreji. Zdelo se mi je dobro, da Korejci primerjajo sistema in razmislijo, kateri bi lahko bolje razvijal človeški potencial. Po mojem mnenju kapitalizem ni popoln, vendar pri svobodi in razvoju človeškega potenciala ponuja več možnosti kot socializem.

Če bi po dvajsetih letih življenja tukaj lahko spregovoril svojemu nekdanjemu jazu, bi rekel: »Znova moraš oditi«, »Nadaljevati moraš« in »Prispeti moraš«. Dal bi si več poguma za pot naprej.

Začetek je bil počasen, saj smo se morali prilagoditi tukajšnjemu življenju, nato pa se je vse začelo urejati. Najprej sem delal v gradbeništvu kot tesar, nato sem vozil tovornjake in dostavljal blago. Preselili smo se v Severno Karolino, kjer sem približno leto in pol delal kot tehnik za klimatske naprave. Po vrnitvi na Florido sem znova vozil tovornjake, ko sem to delo zapustil, pa so me zaposlili kot tehnika pri AT&T. Ob intervjuju sem še vedno opravljal to delo.

Že od mladosti sem si vedno želel najti drugačno življenje. Življenje na Kubi je potekalo pod zatiranjem in ni bilo veliko drugega, kar bi človek lahko storil, kot da si brez prihodnosti na vsak mogoč način poskuša ustvariti življenje. Nato sem spoznal Jorgeja, ki je potoval z nami, in dogovorila sva se, da bova zgradila splav, ki nas bo pripeljal sem.

Z Jorgejem sva zgradila približno 80 odstotkov splava, Raul pa se nama je pridružil v zadnji fazi. Najprej sva z Jorgejem dobila cevi z namakalnega polja v državni lasti in jih z njegovim motorjem prepeljala do njegovega doma v Santo Suarezu. Skoraj celoten splav sva zgradila na strehi Jorgejeve hiše, po tem, ko sva navezala stik z Raulom, pa smo ga vsi trije skupaj dokončali.

Neke noči, potem ko nas je štiri dni nosilo po morju, smo na obzorju zagledali luči in mislili, da prihajajo z obale, zato smo začeli veslati. Menjavali smo se približno vsakih 15 minut in nadaljevali od približno ene, dveh ali treh ponoči do okoli ene ure naslednje popoldne. Nato so nas našli ribiči na čolnu. Ko se je njihov čoln približal, je naš pes Rommel skočil v vodo, kot da bi hotel do drugega čolna, vendar se je vrnil k splavu. Prispelo je veliko plovilo obalne straže iz Miamija, za njim pa plovilo iz West Palm Beacha in helikopter. Približno 30 milj od obale smo prestopili na plovilo obalne straže iz West Palm Beacha, ki nas je odpeljalo do urada za priseljevanje v West Palm Beachu.

Dva ali trije spomini se mi vedno znova vračajo. Ko je pes skočil v vodo, nismo vedeli, ali se bo vrnil, vendar se je, mi pa smo ga potegnili nazaj na splav. Spominjam se tudi, da je Raul tik pred našim vkrcanjem na plovilo obalne straže v morje vrgel kompas, ki smo ga dobili na vojaškem območju. Ko je posadka vprašala, kaj je vrgel, smo pojasnili, da smo obljubili vreči kompas v morje, če nas bo tam kdo našel.

To sta bila zatiranje na Kubi in pomanjkanje prihodnosti. Tako se ni dalo živeti. Od trinajstega ali štirinajstega leta sem vedno razmišljal, kako bi našel boljšo prihodnost in svoji družini omogočil boljše življenjske razmere. Verjel sem, da številni Kubanci čutijo enako.

Zelo sem bil vesel novice, da Raul pripravlja razstavo o našem odhodu s Kube in izpod Castrovega režima. Veselilo me je, da nekdo poskuša svetu pokazati, da lahko odhod iz sistema in pobeg pred zatiranjem drugje vodita do boljšega življenja.

Naš pobeg je bil težak, Raul in Alejandro pa sta bila še majhna otroka. Kljub temu bi, če bi se lahko vrnil in kaj rekel, dejal, da bi morali isto storiti znova.