Vsebina
Sodobni umetnik Kim Hongrok
Kim Hongrok je korejski sodobni umetnik, ki je začel s slikarstvom ter svoje ustvarjanje razširil na performans, fotografijo, video in instalacijo.
Rodil se je leta 1985. Po končani srednji šoli Whimoon se je leta 2005 vpisal na Oddelek za slikarstvo Fakultete za likovno umetnost Univerze Hongik, kjer je študiral slikarstvo.
Med študijem si je uredil lastni atelje ter nadaljeval delo na univerzi in zunaj nje. V stikih s fotografi, ustvarjalci videov, modeli, igralci in ljudmi z različnih področij je spoznaval različne načine dela in poglede. Pri tem ga je začelo zanimati, kako je mogoče isti dogodek različno razlagati glede na položaj in izkušnje opazovalca.
Med dejstvom in zaznavo
Po opravljeni vojaški službi se je Kim Hongrok vrnil na univerzo. Še med študijem je leta 2008 začel razvijati dela pod skupnim naslovom »Namig za povrnitev avtentičnosti« in začel umetniško delovati. Namesto da bi v ospredje postavljal umetnikova čustva ali sklepe, je predstavljal situacije, v katere so bili umeščeni ljudje, dogodki in dejanja, ter gledalcem puščal prostor, da začnejo razmišljati sami.
»Objektivno izražanje« tu ne pomeni, da umetnikov pogled ali vrednostna usmeritev dela izgine. Umetnikova presoja je neizogibno prisotna pri izbiri predmeta in oblikovanju situacije. Objektivnost, h kateri je težil Kim Hongrok, je bila bliže drži, ki zmanjšuje čustveno inscenacijo in neposredno razlago, da bi se pred gledalcem najprej pojavila predmet in situacija sama.
Namig za povrnitev avtentičnosti: Umivanje zob
Leta 2008 začeti Namig za povrnitev avtentičnosti: Umivanje zob je serija performativnih in fotografskih del, ki vsakdanje dejanje, ponavljano pri številnih ljudeh, postavlja med različne posameznike in na različne kraje.
Umivanje zob je običajno higiensko dejanje, ki poteka v zasebnem prostoru. Umetnik ga je prenesel pred umetniško delo, v atelje med uro risanja akta in v kino. Vendar pomen dela ni omejen na prikaz znanega dejanja na neznanih krajih. Umivanje zob deluje kot dejanje, ki gledalce v enem samem prizoru spodbuja k ponovnemu razmisleku o odnosih med umetnikom in umetniškim delom, študentom in ustvarjalnim subjektom ter umetnostjo in industrijo.
Namig za povrnitev avtentičnosti: Jongsik Choi
Namig za povrnitev avtentičnosti: Jongsik Choi / lambda tisk, 2008, Kim Hongrok
Dve osebi si umivata zobe pred umetniškim delom Jongsika Choija. Delo ne prikazuje ljudi med ogledovanjem umetnine, temveč v isti kader z umetnino postavi vsakdanje dejanje, ki ga Choi izvaja pred svojim delom. Tako gledalce spodbuja k ponovnemu razmisleku o odnosu, ki se oblikuje med človekom, ki je ustvaril delo, in delom samim.
Namig za povrnitev avtentičnosti: Ura risanja akta
Namig za povrnitev avtentičnosti: Ura risanja akta / lambda tisk, 2008, Kim Hongrok
Performans je potekal med uro risanja akta. Pri pouku, posvečenem opazovanju in risanju človeškega telesa, je umetnik samostojno izbral dejanje umivanja zob in ga spremenil v umetniško delo.
Položaja študenta in umetnika se prekrivata v enem prizoru. Tudi znotraj izobraževalnega procesa se razkrije ustvarjalni subjekt, ki zasnuje in izvede delo po lastni presoji. Delo študenta ne omejuje na nekoga, ki še ni postal umetnik, temveč ga vidi kot umetnika, ki že samostojno ustvarja in izvaja svoja dela.
Namig za povrnitev avtentičnosti: Megabox
Namig za povrnitev avtentičnosti: Megabox / lambda tisk, 2008, Kim Hongrok
Več ljudi skupaj stoji in si umiva zobe v kinu COEX Megabox. Poleg udeležencev, zbranih za fotografiranje, so k sodelovanju povabili tudi naključne mimoidoče v okolici; nekateri so se pridružili na kraju samem in pri nastajanju dela sodelovali tako, da so si skupaj z drugimi umivali zobe.
Film se z občinstvom srečuje prek industrijskega sistema produkcije, distribucije in prikazovanja. Tudi likovna umetnost se z družbo srečuje znotraj struktur ustvarjanja, razstavljanja, kroženja in trgovanja.
Delo v en kader postavi skupno značilnost filma in likovne umetnosti: oba sta obliki umetniškega izražanja, ki obstajata v komercialnih razmerah. Gledalce spodbuja k ponovnemu razmisleku o različnih dojemanjih in odnosih, po katerih industrijsko naravo filma sprejemamo kot nekaj samoumevnega, likovno umetnost pa obravnavamo izključno kot čisto področje, ločeno od trga.
V vseh treh delih umivanje zob ni le prenos vsakdanjega dejanja v neznano okolje. Deluje kot dejanje, ki spodbuja ponovni razmislek o odnosih in razlikah med umetnikom in njegovim lastnim delom, študentom in ustvarjalnim subjektom ter umetnostjo in industrijo.
Namig za povrnitev avtentičnosti: Seok-cheon Hong
Namig za povrnitev avtentičnosti: Seok-cheon Hong
Namig za povrnitev avtentičnosti: Seok-cheon Hong / lambda tisk, 2011, 120 × 120 cm, Kim Hongrok
Ko je Seok-cheon Hong leta 2000 javno razkril svojo spolno usmerjenost, je zaporedoma zapustil televizijske oddaje, v katerih je nastopal. Po daljšem obdobju se je pogled družbe in medijev spremenil, on pa se je vrnil na televizijo in znova začel dejavno delovati. Kim Hongrok je to delo z njim ustvaril leta 2011.
Delo ne presoja osebnih sprememb Seok-cheona Honga, temveč gledalce poziva k premisleku o tem, kako se je spreminjal pogled družbe in medijev nanj. Njegove identitete ne opredeli z eno samo razlago, ampak za predmet dela vzame spremembe zaznav, ki ga obdajajo.
Razširjeni mediji, izhajajoči iz slikarstva
Olje na platnu, 120 × 120 cm, 2010, Kim Hongrok
Kim Hongrok je slikal tudi, ko je svoje izrazne možnosti širil na fotografijo, performans in instalacijo. Slikarstva ni opustil, da bi prešel k drugim medijem, temveč je medij izbiral glede na predmet in metodo posameznega dela.
Jajčna tempera na leseni plošči, 2004, iz portfelja, predloženega za vpis na Univerzo Hongik, Kim Hongrok
Olje na platnu, 2007, Avtoportret, Kim Hongrok
Delo v jajčni temperi iz leta 2004, avtoportret iz leta 2007 in oljna slika iz leta 2010 kažejo, da je ustvarjanje Kima Hongroka izhajalo iz slikarstva. Poznejše fotografije, performanse, video in instalacije lahko razumemo prej kot širjenje izraznih načinov kot pa prelom s slikarstvom.
Prva samostojna razstava
Namig za povrnitev avtentičnosti: Bussot, Raul
»Namig za povrnitev avtentičnosti: Bussot, Raul«, instalacija, performans, video, fotografija in besedilo, petdnevni performans, razstavni prostor je bil odprt 24 ur na dan, 2013, Kim Hongrok
»Namig za povrnitev avtentičnosti: Bussot, Raul« je prva samostojna razstava Kima Hongroka, posvečena izkušnji družine Bussot, ki se je leta 1993 s splavom odpravila s Kube proti Združenim državam Amerike. Odprla se je 25. marca 2013, dvajset let po začetku plovbe, in je trajala do 31. marca.
Na plovbi sta bila tudi dva otroka, stara štiri in pet let; Raul Bussot Jr. je bil takrat star pet let. Po spominih družine so Raul Bussot in njegovi spremljevalci v mangrovskem gozdu pripravili splav, ne da bi jih opazila kubanska obalna straža, in ponoči odpluli na morje.
Raul Bussot Jr. se je spominjal, kako so se na mrzlem morju stiskali drug k drugemu, da bi ohranili toploto, in kako je upal, da bo v Združenih državah lahko gledal risanke brez izpadov elektrike. Družino je zajelo neurje, zaneslo jo je s poti in pet dni je plula brez nadzora. Najprej jo je opazila ribiška ladja, nato pa jo je rešila Obalna straža Združenih držav.
Kim Hongrok se je srečal z Raulom Bussotom Jr. in ga intervjuval o izkušnji njegove družine. Dvajset let pozneje, leta 2013, je iz železa, aluminija, kolesarskih koles in vesel izdelal splav enake velikosti in oblike ter ga postavil v razstavni prostor.
Umetnik in takrat že odrasli Raul Bussot Jr. sta pet dni jedla, spala in živela na splavu. Po zgledu zalog, ki jih je družina pripravila za pot, sta v performansu uporabila konzervirano meso Spam, čokolado in vodo. Galerija je bila ves čas performansa odprta 24 ur na dan.
Gledalci se niso omejili na opazovanje dokončanega dela od daleč. Približali so se prostoru, v katerem sta živela Kim Hongrok in Raul Bussot Jr., poslušali njuno zgodbo ter se pogovarjali z njima. Tudi ta srečanja so postala del performansa.
Posnetki Obalne straže Združenih držav Amerike / Florida, ZDA / 6 minut 50 sekund / 1993
V galeriji so predvajali tudi posnetke, ki dokumentirajo plovbo in reševanje leta 1993. Z umestitvijo zgodovinskega zapisa in performansa, izvedenega 20 let pozneje, v isti prostor je razstava gledalcem omogočila razmislek o odnosu med dejansko izkušnjo, spominom in ponovno uprizoritvijo.
Razstava je prekinjen odnos med Združenimi državami Amerike z liberalnim sistemom in Kubo s socialističnim sistemom postavila ob odnos med Republiko Korejo in Severno Korejo. V enem delu je primerjala razlike sistemov v različnih časih in krajih.
Natanko 20 let pozneje, leta 2013, je umetnik odhod družine Bussot iz socialistične Kube proti liberalnim Združenim državam Amerike leta 1993 znova priklical v razstavni prostor v Južni Koreji. Ko razmerje med Združenimi državami Amerike in Kubo gledamo v luči razmerja med Južno in Severno Korejo, se prepletajo vrednote in simboli dveh različnih časov in krajev.
Plovba družine Bussot ni predstavljena le kot migracijska izkušnja neke regije, temveč kot dogodek, v katerem je družina med različnimi političnimi sistemi izbrala smer svojega življenja. Njihova izkušnja pred današnje gledalce postavlja vrednost in pomen liberalizma, ki posamezniku zagotavlja osebno izbiro in svobodo gibanja.
Raul Bussot Jr. in umetnik Kim Hongrok med performansom sedita na splavu. Za njima je vidno besedilo, ki dokumentira morsko potovanje družine Bussot.
Razstavni prostor, ki združuje splav, fotografske portrete in video z intervjujem
Pogled na razstavo, kjer sta instalacija splava in video, ki dokumentira plovbo in reševanje leta 1993, postavljena drug nasproti drugega.
Razstavna stena s fotografskimi portreti družine Bussot in ljudi, ki so z njimi delili plovbo.
Razstavna stena z besedilom, ki dokumentira potek plovbe družine Bussot.
Performans ni bil poskus natančnega ponavljanja izkušnje izpred dvajsetih let. Z omejitvami prostora, časa in hrane se je delo skušalo približati spominu družine in z današnjimi gledalci deliti pomen izbire v korist svobode.
Po spominih družine Bussot je bila prva hrana, ki so jo pojedli po prihodu v Združene države Amerike leta 1993, hrana iz McDonald’sa. Na podlagi tega spomina sta Kim Hongrok in Raul Bussot Jr. zadnji dan performansa leta 2013 na splavu jedla hrano iz McDonald’sa. Ta izkušnja je vodila v drugo samostojno razstavo Kima Hongroka »Namig za povrnitev avtentičnosti: McDonald’s«, ki je potekala istega leta.
Kim Hongrok in Raul Bussot Jr. jesta hrano iz McDonald’sa na splavu zadnji dan performansa, 30. marca 2013
Druga samostojna razstava
Namig za povrnitev avtentičnosti: McDonald’s
»Namig za povrnitev avtentičnosti: McDonald’s«, diamantni prah na ovitku hamburgerja, 2013, Kim Hongrok
Namig za povrnitev avtentičnosti: McDonald’s je bila druga samostojna razstava Kima Hongroka, ki je potekala leta 2013. Umetnik je na ovitke hamburgerjev McDonald’s, zbrane v različnih mestih, nanesel diamantni prah.
Družina Bussot si je McDonald’s zapomnila kot prvi obrok po prihodu v Združene države Amerike; v delu se pojavlja kot konkretna izkušnja prvega srečanja z liberalizmom in kapitalistično družbo. Za drugega gledalca je lahko vsakdanji obrok ali znana mednarodna blagovna znamka. Delo kaže, da ima lahko isti predmet različne pomene in vrednosti glede na osebno izkušnjo, kraj in čas.
Kim Hongrok je na serijsko izdelane ovitke, ki se po uporabi zavržejo, nanesel diamantni prah, material z visoko ceno in menjalno vrednostjo na kapitalističnem trgu. Diamantni prah v delih ni prašek, temveč ga sestavljajo izredno majhni naravni diamanti z več ploskvami, ki lahko odbijajo svetlobo.
Potrošni izdelek, ki se po uporabi zavrže, in dragulj se srečata na isti ploskvi. Sled vsakdanje potrošnje, ki je družini označila začetek izkušnje kapitalizma, se poveže s predmetom, v katerem je zgoščena visoka tržna vrednost. Brez neposrednega označevanja kapitalizma z besedami ali gesli odnos obeh materialov strnjeno razkriva širok razpon vrednosti, ki nastajajo v njem.
Namig za povrnitev avtentičnosti: Chicago, ZDA / diamantni prah na ovitku hamburgerja, 2013 / Kim Hongrok
Namig za povrnitev avtentičnosti: Hošiminh, Vietnam / diamantni prah na ovitku hamburgerja, 2013 / Kim Hongrok
Namig za povrnitev avtentičnosti: Buenos Aires, Argentina / diamantni prah na ovitku hamburgerja, 2013 / Kim Hongrok
Po takratnem razstavnem gradivu je Kim Hongrok s pomočjo več ljudi zbral ovitke McDonald’s iz 20 držav. Vsako delo je poimenoval po mestu in državi, kjer je bil ovitek zbran. Serija je tako združila sledove ene svetovne blagovne znamke, katere izdelki se v različnih regijah proizvajajo, distribuirajo in porabljajo.
Po umetnikovih zapisih je za pomoč pri zbiranju ovitkov zaprosil korejska veleposlaništva v več državah in druge organizacije. Choi Siwon je o zbiranju obvestil svoje oboževalce v tujini, pri pridobivanju materialov pa so sodelovali tudi ljudje, ki so živeli v tujini.
Umetnik je zapisal, da je med zbiranjem iz nekaterih regij prejel odgovor, da tam ni restavracij McDonald’s. Serija tako vključuje tudi podatek, da se je prisotnost McDonald’sa takrat razlikovala glede na regijo.
McDonald’s je v tej seriji hkrati prvi obrok, ki ga je družina Bussot zaužila v Združenih državah Amerike, in predmet, prek katerega je kapitalizem postal konkretna izkušnja vsakdanje potrošnje ter svetovne proizvodnje in distribucije. Delo s postavitvijo vsakdanjega potrošnega predmeta, ki se po uporabi zavrže, ob dragulj z resnično visoko ceno in menjalno vrednostjo kaže, kako se v kapitalizmu ustvarjajo in izmenjujejo različne oblike vrednosti.
Proces, v katerem se ovitek, namenjen zavrženju, sreča z diamantnim prahom, postane umetniško delo in pridobi novo vrednost, je povezan z delovanjem kapitalizma, kjer se vrednost ustvarja in širi s proizvodnjo, distribucijo, izmenjavo in ustvarjanjem. Prek kapitalizma, ki ga je družina Bussot izkusila po prihodu v ZDA, delo znova obravnava osebno izbiro, priložnosti in možnosti ustvarjanja vrednosti.
Nekatera dela iz serije so bila razstavljena tudi na sejmu LA Art Show, ki je leta 2014 potekal v Los Angeles Convention Center.
Tretja samostojna razstava
Namig za povrnitev avtentičnosti: Vojaška spolna sužnja
Namig za povrnitev avtentičnosti: Vojaška spolna sužnja / video in instalacija, 2015 / Kim Hongrok
Namig za povrnitev avtentičnosti: Vojaška spolna sužnja je bila tretja samostojna razstava Kima Hongroka, ki je potekala od 23. julija do 23. avgusta 2015.
Namesto razširjenega izraza »tolažnice japonske vojske« je umetnik v naslovu razstave uporabil besede »vojaška«, »spolna« in »sužnja«. Tako je želel neposredneje razkriti naravo vojne in institucionalnega spolnega nasilja, ki ju je razstava obravnavala.
Razstava je z videom, fotografijo in instalacijo dokumentirala pet žrtev sistema »tolažnic« japonske vojske, ki so bile ob nastanku dela leta 2015 žive: Ok-seon Park, Ok-seon Lee, Soon-ok Kim, Kun-ja Kim in Il-chool Kang.
Tri samostojne razstave so oblikovale neprekinjeno raziskovanje vpliva različnih sistemov in zgodovin na življenje posameznika. Prva je prek izbire in gibanja ene družine obravnavala vrednost in pomen liberalizma. Druga je z združevanjem različnih predmetov raziskovala vrednote, ki nastajajo v kapitalizmu, in njihov pomen. Tretja je prek obrazov in pogledov petih žensk zabeležila posledice, ki jih je imperializem pustil v življenjih posameznikov.
Namig za povrnitev avtentičnosti: Ok-seon Park
Fotografija, 2015 / Kim Hongrok
Namig za povrnitev avtentičnosti: Ok-seon Lee
Fotografija, 2015 / Kim Hongrok
Delo projicira videoposnetke petih žensk na belo bombažno platno velikosti 3 × 2 m.
Pet žensk v videu ne uprizarja preživetega nasilja in ne izgovarja posebej pripravljenih replik. Sedijo na stolu in gledajo v kamero, zmanjšujejo pa kretnje, ki poudarjajo določeno čustvo. Gledalec se v višini oči sreča z njihovimi pogledi v projekcijah, ki so blizu naravni velikosti.
Po umetnikovih delovnih zapiskih so nekatere od petih žensk med snemanjem vprašale, ali so posnetki namenjeni novinarskemu prispevku ali portretni fotografiji za pogreb. Ko so izvedele, da jih snemajo za umetniško delo, so si nekatere uredile lase ali se preoblekle, preden so sedle pred kamero.
Takšna zasnova je bila povezana z načinom dela, s katerim so skušali pet žensk zabeležiti ne kot figure, omejene na eno čustvo ali predstavo o tem, kako naj bi bila videti »žrtev«, ampak kot posameznice z imeni Ok-seon Park, Ok-seon Lee, Soon-ok Kim, Kun-ja Kim in Il-chool Kang.
Namig za povrnitev avtentičnosti: Il-chool Kang
Fotografija, 2015 / Kim Hongrok
Obiskovalec se sreča s pogledom pokojne Kun-ja Kim v videu
V galerijo so postavili tudi stol, na katerem je med snemanjem sedelo pet žensk. Stol v videu in dejanski stol sta bila postavljena drug nasproti drugega, s čimer se je čas snemanja povezal s časom razstave.
Gledalci so lahko sedli na stol in se v isti višini oči srečali s pogledom osebe v videu. Stol je postal posrednik, ki je pet žensk s snemanja povezoval z današnjimi gledalci in jim omogočal srečanje iz oči v oči.
Kun-ja Kim se je rodila leta 1926 v Pyeongchangu v provinci Gangwon. Leta 1942 so jo prisilno odpeljali v japonsko vojaško »postajo za tolažnice« v Hunchunu v kitajski provinci Jilin, kjer je približno 3 leta do osvoboditve trpela nasilje; nato se je vrnila v Korejo.
Leta 2007 je o preživetem nasilju pričala na zaslišanju v okviru Odbora za zunanje zadeve Predstavniškega doma ZDA. Leta 2000 in 2006 je fundaciji The Beautiful Foundation vsakič podarila 50 milijonov wonov, skupaj 100 milijonov wonov, ter postavila temelje »Sklada babice Kim Kun-ja«. Z dodatnimi donacijami javnosti je sklad do julija 2017 prispeval k plačilu šolnine približno 250 študentov, ki so zapustili ustanove za varstvo otrok.
Za svoje pričevanje in dobrodelno delo je Kun-ja Kim leta 2014 prejela medaljo Dongbaek reda za civilne zasluge. Delo, nastalo leta 2015, jo prikazuje tudi z medaljo.
Kun-ja Kim je umrla 23. julija 2017.
Po nastanku dela je Soon-ok Kim umrla 5. decembra 2018, Ok-seon Park 7. septembra 2024, Il-chool Kang pa 28. marca 2026.
Namig za povrnitev avtentičnosti: Kun-ja Kim
Fotografija, 2015 / Kim Hongrok
Delo zgodovine žrtev sistema tako imenovanih »tolažnic« japonske vojske ne skrči na eno samo razlago ali čustvo. Imena, obraze in poglede petih žensk postavlja pred današnje gledalce ter jih poziva k razmisleku o posledicah, ki sta jih imperializem in vojna pustila v življenjih posameznikov.
Video in stol, uporabljen med snemanjem, tudi današnjim gledalcem, ki petih žensk ne morejo osebno srečati, omogočata, da njihove podobe vidijo v višini oči.
Avtentičnost, namig, povrnitev
»Avtentičnost« v naslovu dela označuje razlog za njegov nastanek in njegovo bistvo, onkraj podob na površini in ustaljenih sodb o obravnavanih predmetih in dogodkih. Namesto da bi razlago utrdilo v enem sklepu, pušča prostor za približevanje temu izvoru iz različnih perspektiv in v različnih okoliščinah.
Ustvarjanje Kima Hongroka se osredotoča na prikaz konkretnih ljudi, predmetov in dogodkov, da bi gledalci sami razmišljali, namesto da bi jim ponudil določeno razlago. To ne pomeni, da sta pogled ali vrednostna usmeritev dela nejasna. Umetnik izbira tisto, kar se mu zdi pomembno, in oblikuje situacije, gledalcem pa omogoča, da njihov pomen preučijo sami.
»Namig« v naslovu dela ni sklep, temveč nekaj, iz česar se lahko začne razmišljanje. Vsakdanje dejanje, obraz človeka, spomin družine ali po uporabi odvržen ovitek lahko opravijo to vlogo.
»Povrnitev« ne pomeni toliko popolne vrnitve v preteklo stanje kot proces ponovnega premisleka o dogodkih, predmetih in ljudeh, ki so postali znani, ter prizadevanje, da bi se približali njihovemu bistvu.
Serija »Namig za povrnitev avtentičnosti« se je začela z vsakdanjim umivanjem zob in nadaljevala z družbenim pogledom na posameznika, izbiro in gibanjem družine, vrednostjo liberalizma, vrednostmi, ki nastajajo v kapitalizmu, ter obrazi žrtev vojne.
Kim Hongrok z različnimi deli spodbuja gledalce, da znova premislijo o tem, kar so mislili, da že poznajo, in razmišljajo o pomenu svobode, izbire, vrednosti in človeškega dostojanstva v življenju posameznika.